Begunska kriza in odprte meje

Begunska kriza in odprte meje

Begunska kriza in odprte meje

Evropa se je izognila vojni znotraj svojih meja, a grobovom na svojih mejah se očitno ne more izogniti.  Z željo užiti mir in blaginjo množice migrantov tvegajo svoja življenja. Smrt seje tam, kjer je želja največja in pot najnevarnejša. Pristojne službe ocenjujejo, da je na poti v »El Dorado«* samo v Sredozemlju od januarja do aprila umrlo 1700 ljudi.

Ave Europa, morituri te salutant* pozdravljajo na mejah in Evropa odgovarja zmedeno in s tresočim glasom. A grozi, ki jo spričo tragedije doživlja empatični (še vedno, hvala Bogu) Evropejec,  je primešan intuitivni strah pred, kar bi spričo razsežnosti že lahko imenovali, preseljevanjem narodov.

Po uradnih podatkih agencije Frontex so države EU zgolj v letu 2014 prejele 600.000 prošenj za azil, številka, ki bo letos zagotovo večkrat presežena, saj je agencija zgolj v juliju na mejah Evrope zabeležila 107.500 migrantov. Mnogi  ob tem opozarjajo, da EU nosi relativno majhen delež bremena migrantske krize, kar v primerjavi z Libanonom ali Turčijo gotovo drži.

Temu navkljub si pred rastočimi statistikami ne smemo zatiskati oči, ravno tako kot si ne smemo zatiskati oči pred rastjo javnega dolga. Primerjavo navajam, ker s povečanim pritiskom na meje pričakujemo tudi povečan pritiska na javne finance. Pomnimo, da je v medijih pred rekordnim zadolževanjem vladala podobna logika, češ javni dolg je relativno majhen, to je cena solidarnosti, ki jo moramo ohraniti – ta retorika je trajala vse dokler ni maček skočil iz žaklja. Podobno spremljamo sedaj, s to razliko, da so slike lačnih slovenskih otrok zamenjale slike taborišč, pomirjujoča sporočila o javnem dolgu pa teorije o domnevnih prednostih odprtih meja.

Spričo preproste logike, da ekonomske spodbude ustvarjajo faktor privlačnosti, pod katero bi se podpisal vsak polpismen ekonomist, me čudi, da enaka logika v tem primeru ne deluje. Nasprotno, trenutno nekoherentna politika EU ustvarja vse pogoje za povečanje vala migrantov, kar pa prinaša nove težave, ki poglabljajo kulturne,  varnostne in ekonomske dimenzije problema.

Evropa se ne boji toliko, da bo ekstremizem kmalu začel trkati na vrata stare dame, temveč, da je že tukaj, pomešan  med množice ljudi, ki prihajajo po pomoč. Tukaj se obstoječi strah pred terorizmom meša tudi s strahom pred počasno islamizacijo Evrope.

Da je mera polna, je tukaj tudi strah pomembnih družbenih akterjev pred tiranijo politične korektnosti, ki preprečuje odkrito debato o prihodnosti Evrope. Pod krinko lažnega sočutja se propagirajo vse možne nianse nemogočih politik. Za predstavo vam priporočam, da si preberete odprto pismo, ki ga je Mirovni inštitut poslal predsedniku Vlade, gospodu dr. Miru Cerarju. Slovensko medijsko okolje je kot ničkolikokrat do sedaj podleglo enoumju, tokrat v obliki tiste vrste sočutja, ki ne terja osebne vpletenosti. Nihče od armade samodezigniranih dobrodelnežev ne bo rabil odločiti o ničemer, v kolikor bi koga ta nesrečna čast doletela, bi verjetno kaj hitro obrnil ploščo.

Diskurz je potisnjen v točko, kjer je nezaslišano trditi naslednje: Zahodna civilizacija obstaja in kar jo dela drugačno, jo hkrati dela uspešnejšo. Govora je o temeljnih inštitucijah, ki so se razvile v nedrju antične dediščine in krščanstva. Ti temelji so omejena država, individualna svoboda, vladavina prava, svobodni trg in demokracija. V primeru slabega nadzora meja se nam lahko zgodi, da bomo čez generacijo ali dve priča spremenjeni demografski sliki Evrope, pri čemer bo nezanemarljivi del te slike zgolj zaradi svoje velikosti oblikoval »agregat«, ki bo po obnašanju in vrednotah drugačen od gostiteljske skupnosti. Ta agregat bo prej ali slej  začel posegati v polje političnega, kar je že napovedala visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve Federica Mogherini. Posledica tega bo imunski odziv gostiteljske skupnosti – krepitev populističnih gibanj.

Pričakovati je, da se bo obstoječi pritisk na družbo stopnjeval, ta naj bi se prišlekom prilagodila v meri, kolikor se bodo morali prišleki prilagoditi družbi gostiteljici. V praksi to pomeni več prošenj za nošnjo pokrival v šolah, poskus prepovedi svinjine v šolskih kuhinjah, omejitve svobode govora tam, kjer ta krši dostojanstvo vernikov, obvezen halal certifikat za mesnopredelovalno industrijo, zagotavljanje zemljišč za nove verske objekte in tako dalje.

Naj svojo tezo ponazorim z zgodbo gospoda Abase Hussena iz Londona, katerega osebna tragedija je v Angliji našla svojo pot do osrednjih medijev, ko je njegova mladoletna hči (15) odpotovala v Sirijo, v Islamsko državo. Njegova pretresljiva zgodba nas je naučila dve stvari, prvič, njegovo življenje ne bo nikoli več isto, strto srce se težko pozdravi. Drugič, nekaj časa po tem, ko je njegov primer postal del širše razprave, je v javnost pronical posnetek, na katerem omenjeni gospod sodeluje na protestih, ki so vzniknili po premieri obskurnega dokumentarnega filma Nedolžnost muslimanov. Ne zgolj sodeluje, temveč v prvih vrstah vzklika slogane, ki jih z lahkoto opredelimo kot sovražni govor.

Vrnimo se k samodezigniranim dobrodelnežem, ki nas želijo prepričati, da je vsakdo, ki privzdigne obrv nujno tudi kseno, islamo, (vstavi po občutku) fob. Vprašanje ni ali smo se sposobni poistovetiti s tragedijo na ravni, kjer se kulturne razlike izničijo, gostilniško bi rekli, saj smo ljudje. Vprašanje je, ali smo pripravljeni sprejeti to, v čemer se razlikujemo? Trditi, da te razlike ne obstajajo, lahko vodi do dveh zaključkov, ali gre za obliko zanikanja realnosti, ali pa obliko družbenega inženiringa, katerega resnična podstat ni zanikanje razlik, temveč brezbrižnost do evropske identitete.

Mehanizem družbenega inženiringa opiše Sanandaji princip (poimenovan po Švedskem migrantu z Indijskimi koreninami), ta trdi, da lahko izmed treh politik (demokracija, odprte meje, vitka država*), ta izbere le dve hkrati.

Demokracija + odprte meje = konec vitke države

V primeru, da se družba odloči za demokracijo in vitko državo ne more imeti odprtih meja, saj je zaradi ekonomske situacije migrantov pričakovati, da bi ti glasovali za razširitev države.

Odprte meje + vitka država = avtokracija

V primeru, da se družba odloči za odprte meje in vitko državo, torej investicijam privlačno, ne more obdržati demokracije, vlada lahko le tiran, ki vsem svojim državljanom preprečuje demokratično odločanje, v kolikor se demokracija vzpostavi, lahko zaradi pritiska »agregata« izgubi vitko državo.

Kaj točno želijo podporniki odprtih meja doseči, presodite sami.

A na drugi strani imamo demografski pritisk starajoče se populacije, ki vse težje vzdržuje pokojninski in zdravstveni sistem, zato se samo od sebe ponuja, da migrante vključimo v delovno silo. Splošne empirične študije si v zaključkih niso enotne, a podatki kažejo, da imigranti nimajo velikega vpliva na stanje javnih financ, ali pa je ta majhen. Tukaj je potreben poudariti, da so te raziskave narejene na državah z omejenim, selektivnim priseljevanjem, zato nam v dani situaciji bolj malo koristijo. Kot približen model nam lahko koristi le Švedska, kjer se posledice permisivne imigracijske politike že kažejo skozi nespodbudne statistike. Študija, ki jo je na 24.567 posameznikih, ki so leta 2004 dobili dovoljenje za bivanje, naredil dnevni časopis Dagens Nyheter, kaže, da v okolju, kjer je imigracije več kot ekonomskih priložnosti, prihaja do tega, da tudi po desetih letih imigranti težko pridejo do rednih služb, imajo zelo nizke prihodke in da štirje od desetih koristijo socialno podporo.

Študija z naslovom Free imigration and welfare access: the Swedish experiance zaključuje, da je bil leta 2007, 3 leta po razširitvi EU na post komunistične države (vključno s Slovenijo), vpliv imigrantov na javne finance blizu nič. Kljub temu, da malo ustvarijo, malo tudi porabijo.  Trditi na podlagi tega, da so v trenutni družbeni ureditvi odprte meje ekonomsko smiselne, je podobno, kakor da bi trdili, da je ekonomsko smiselno v podjetju zaposliti delavca, ki bo ustvaril ravno toliko, kolikor bo znašala njegova plača.

Zgodovina uči, da so odprte meje dober koncept, saj prispevajo h gospodarski rasti, vendar zgolj ob predpostavki, da država ni prekomerno vmešana v gospodarstvo. Če ta ne regulira minimalne plače in ne preprečuje  zaposlovanja, je pričakovati, da bodo migranti migrirali k službam, oz. da bodo delovna mesta sledila investiciji. Takšno delovno okolje je nekoč obstajalo v Združenih državah Amerike in nimam prav nobenega pomisleka, da so ravno odprte meje bile eden izmed ključnih dejavnikov ekonomske rasti.

Evropa je danes daleč od takšnega okolja. Živimo v državi blaginje (t.i. welfare state), s številnimi socialnimi ugodnostmi (upravičenimi in neupravičenimi), zato je pričakovati, da je to med drugim del migrantske ekonomike. Kljub temu, da  Slovenija v tem primeru ni tako radodarna in ekonomsko razvita, da bi bila privlačna končna destinacija, je to dobro ohraniti v mislih.

Rešitev?

Slovenija je obstranski dejavnik migrantske krize, a mora kljub temu zavzeti načelno pozicijo. Naj ta odraža človečnost, ki smo jo pridobili v zgodovinski izkušnji slovenskega eksila ter razsodnost, da nam naši kulturi inherentna krščanska etika ne zamegli pogleda.

Evropa po drugi strani potrebuje na podlagi širokega konsenza usklajeno strategijo spoprijemanja z begunsko krizo, vendar tako, ki upošteva preplet kulturnih, varnostnih, političnih in ekonomskih dejavnikov.

Predlagam sistem begunskih centrov, ki bi se razprostirali od vstopnih (Španija, Italija, Grčija, Bolgarija) držav, kjer bi begunci prejeli osnovno oskrbo, ter do držav v njihovi izvorni regiji, kjer bi centre organizirali kot proste ekonomske cone. Migranti bi nato med njimi prehajali nazaj v regijo izvora po kriteriju priložnosti za delo. V primeru uspeha bi se lahko te cone organizirale kot mestne državice, kar bi služilo kot model organiziranja regije v prihodnosti.

Morda kdo poreče, da so to misli fantasta, a zgodovina nas uči, da nemogoče ne obstaja. Čas je za velika premišljevanja.

 

Opombe:

  • El Dorado fiktivno kraljestvo zlata, ki so ga mnogi iskali, a nikoli našli.
  • Prirejeno: Ave Caesar, morituri te salutant! (Pozdravljen Cezar, tisti, ki bomo umrli, te pozdravljamo. Pozdrav gladiatorjev, ki jim je bila namenjena gotova smrt)
  • V originalu Limited government, v klasično liberalnem smislu, pomeni državo, ki z ustavo preprečuje vdor v sfero ekonomske in osebne svobode. Ker gre za frazo, ki je v Sloveniji mnogim neznana, sem uporabil izraz vitka država.

Žiga Korsika

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Slovenske demokratske mladine ali uredništva portala sdm.si.

 

Deli z ostalimi na priljubljenem družbenem omrežju
Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone