Cvetna bera dihotomij

Cvetna bera dihotomij

Cvetna bera dihotomij

Naj vnaprej pojasnim, da to ni nikakršen poskus agitacije, priznavam pa, da v kolikor se kdo najde v napisanem, samoidentifikacija subjekta najbrž ni naključna. Morebitni  stres, ki ga ob branju doživlja, je verjetna posledica kognitivne disonance – stanja duha, ko posameznik hkrati verjame v dve popolnoma nezdružljivi ideji;  kot je na primer  vera v apokalipso na včerajšnji dan, ali t.i. imanenco eshatona, torej neizogibnost raja na zemlji ob hkratnem zavedanju, da je kaos ena od osnovnih predpostavk bivanja. Točka streznitve, trenutek, ko padejo kulise, je nekakšna nujnost, vendar nujnost, ki se zgolj približuje limiti, če je ne spremlja proaktivna drža do razkrivanja nezdružljivosti. Podrobneje določeno, do točke streznitve lahko pride le, ko nekdo pokaže s prstom na dokaze. Opredeljeno na primeru, predstavljajte si fiktivno vasico v kateri so vsi prepričani, da letala ne obstajajo,  nakar nekega večera na vaše dvorišče prileti letalski motor. Iz motorja smrdi, obstaja nevarnost vžiga in tukaj je še ta nevšečnost pomendranih vrtnin. Okoli mesta, kjer je prej rastla solata, sedaj pa nonšalantno počiva letalski motor, se zbirajo vaščani.  Pojavita se dve možnosti, kolektivna perpetuacija ignorance in težja izbira – kolektivna streznitev.

Če stopimo korak nazaj, v tukaj in zdaj, se težko ne spotaknemo ob prenekatero dihotomijo, ki bode v oči ravno tako, kot bode v oči letalski motor na dvorišču. Vzemimo na primer navdušence nad podjetništvom, ki hkrati prisegajo na socializem in nato tarnajo, ko so pod udarom socialističnih politik. To je tako, kot da bi s »Kalašnikom« streljali v zrak in se pritoževali, da nazaj padajo naboji. Socializem (da, tudi tisti »demokratični«) je strup za podjetništvo! Nesmisel je prignan do bridkega konca, ko destruktivne parole propagirajo situirani sinovi privilegirancev. Ugotovitev je jasna, marksizem je bil od nekdaj priljubljen hobi vsega sitih buržujev in tako je tudi danes, ko vsega sit partijski mladež vsiljuje diskurz razrednega boja. Kdo se bori proti komu ?

Ste bili že kdaj priča antiglobalizacijskim protestom, na katerih so se vneti protestniki zaklinjali zoper prosto trgovino in svoj boj dokumentirali na iPadu? Vzklikali proti kapitalizmu, a hkrati naznanjali selitev (beg?) v samo srce »imperialistične zveri«, Združene države? Ali pa na Facebooku spremljali »pronicljivega« kritika globalnega neoliberalizma, nakar  na časovnici opazili njegovo sliko izpred Times Squarea? Lahko si sicer mislimo,  da se je lotil izkustvenega učenja in spoznavanja nasprotnika odznotraj. No, to, ali pa je preprosto zmeden, sami se odločite.

Ste opazili, kako veliko težo ima v javni razpravi argument vpliva kapitala na medije? Verjetno ste. Kako je potem mogoče, da ima v družbi tako veliko težo Mladina, ki je dokazano propagandna izpostava tranzicijske kapitalske oligarhije? Kako je možno, da jo precejšnji delež, dosegljivim dokazom navkljub, slovenskega življa izpostavlja kot objektiven vir podatkov?

Kako je možno, da eden bolj davčno obremenjenih narodov na svetu glasuje za stranke, ki obljubljajo višje davke? Kako je možno tarnati nad stanjem osebnih financ, a hkrati glasovati za višje davke? Če izključimo željo po kraji, analiza ne nudi logičnega zaključka.

Najbolj tragična dihotomija, pacifisti, samozvani ljubitelji vsega živega, so v najboljšem primeru popolnoma ravnodušni ob prizorih rudniških jaškov iz Hude jame in drugod. Od kod ta neznosna lahkost brezčutja do nepokopanih v času, ko je sočustvovanje popolnoma globalizirano?  Morda pa je ravno meditacija ključ do razumevanja grozot na naši zemlji? Dobro jutro, sicer mi je žal, da kratim meditativni dremež, vendar to niso zločini od katerih bi se lahko distancirali, temveč grozodejstva, ki so jih izvršili naši simbolni dedje, v naših gozdovih. Karma ima popolno aritmetiko, ne pozablja in katarza ne diskriminira!

Kognitivna disonanca je obstoj konfliktnih prepričanj in vzrok za zmedo. Letalskega motorja sredi vrta ne more razložiti noben mesija tega sveta. Slovenci in Slovenke se bomo morali prav kmalu odločiti med dvema konceptoma, med nazadnjaško-plemenskim kolektivizmom in sprostitvijo ustvarjalnih zmožnosti posameznika, med kolektivno pozabo in integracijo zgodovinske resnice, med antiglobalizacijo in iPadi, med vitkejšo državo in debelejšo denarnico, med podjetništvom in kolhozi, med socializmom in pogledom v lepšo prihodnost.

Ali ni že čas, da se aktiviramo, izvolimo svoje vrednote, svoj program,  proti ropanju lastnih denarnic?  Zunaj se prebuja pomlad, naj se prebudi tudi v politiki – do naslednjih volitev morda ni več dolgo.

 

Žiga Korsika

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Slovenske demokratske mladine ali uredništva portala sdm.si.

Deli z ostalimi na priljubljenem družbenem omrežju
Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone