Družba sprememb ali družba kaosa

Družba sprememb ali družba kaosa

Družba sprememb ali družba kaosa

Že nekaj časa slovensko javnost prežemajo razmišljajnja okoli nedavno sprejete novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), kar slovenski medijski prostor poimenuje kot nek napredek naše družbe. Pa je temu res tako? Je oz. bo Slovenija zaradi tega zakona boljša država? Ekonomsko bolj stabilna, gospodarsko in misleno bolj odprta in predvsem, ali bo Slovenija zaradi tega bolj moralna in pravična? Skupek retoričnih vprašanj, ki imajo svoj odgovor v sistemskih reformah, ki pa se jim Vlada Mira Cerarja še ni uspela posvetiti, na žalost se jih še dotaknila ni.

Z nekaj besedami poglejmo še drugo plat v cvetju opevanega zakona (ZZZDR), ki ga slovenski »glavni« mediji ne morejo prehvaliti. Temeljni problem je v razvrednotenju družine, ki po novem zakonu ni več osnovna življenjska celica med moškim in žensko, temveč osebo 1 in osebo 2. Torej, potemtakem se spol ukinja. V kakšno skrajnost smo sposobni ali pripravljeni iti, da bomo ugodili manjšini, se lahko vprašamo na tej točki. Pravijo, da večina ne sme kratiti pravic manjšine. Sprašujem se, ali manjšina lahko krati pravice večini? Gre zgolj za misel, ki pa lahko sproži mnoga vprašanja, ki so širše in globje narave. To nikakor ne pomeni, da sem homofob ali da imam kakšne zamere do istospolnih. Nasprotno, zagovarjam tezo, da je potrebno urediti položaj in zagotoviti človekove pravice in dostojno življenje tudi za istospolno usmerjene, vednar pa je potrebno jasno povedati in potegniti ločnico med človekovimi pravicami in privilegiji.

Dogajajo se razne manipulacije, kako nov zakon na čelu s posvajanjem otrok s strani istosponih partnerjev ni nič spornega, nihče pa noče povedati, kaj to pomeni v širšem kontekstu. Med drugim tudi uvedbo sporne državne ideologije v vrtce, osnovne in srednje šole, ne nazadnej tudi univerze, ki bodo morale promovirati lezbične, homoseksualne, biseksualne in transeksualne družine, prepovedana pa bo opredelitev družine kot skupnosti matere, očeta in otrok. Najbolj pereče je prav sistemsko spreminjanje ideologije, zlasti pri otrocih oz. mladih, ki jih je treba vzgajati, ne pa jim v um vcepiti ali spodbujati k niti ne drugačnosti, temveč neposredno homoseksualnosti. V kontekstu s tem lahko pričakujemo pojavljanje posebnih učbenikov za takšno izobraževanje po zgledu »Ljubezen je ljubezen,« kar pa neposredno napeljuje otroke k eksperimentiranju in s tem istospolnosti. Normalno je, da otroci v dobi odraščanja raziskujejo in spoznavajo svoje telo. In prav je tako, vendar to naj opravi narava, ne pa spodbujanje k drugačnosti. To namreč ni t. i. strpnost in povečanje dovzetnosti do raznolikosti, to je nič drugega kot diskriminacija, bodisi tradicionalne, bodisi normalne ali naravne družine, matere in očeta oz. popolno razvrednotenje materinstva in očetovstva.

Zanemarljivo tudi ni, da uveljavitev ZZZDR še naprej omejuje pravice starih staršev, kajti novi ZZZDR ne predvideva možnosti, da bi stari starši lahko posvojili svoje vnuke, medtem ko jih bodo lahko v primeru smrti staršev socialni centri dali v posvojitev homoseksualnim in lezbičnim parom. Torej, področja, ki bi se morala urediti ostajajo odprta, kar še dodatno kaže na vsebinsko šibkost zakona.

Za konec vendarle stopimo korak nazaj in poglejmo celotno dogajanje, kaj vse se je v teh tednih pravzaprav zgodilo. Cerarjeva Vlada stagnira, na čase celo izgublja kompas. Ukrepov ni, so pa tu razne afere, ki pretresajo koalicijo. Ministri delajo napake, nekateri so »kaznovani« in morajo odstopiti, spet drugi dobijo novo priložnost in karavana gre mimo. Kako daleč smo prišli lahko vidimo že z zgodbama okrog pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča in Stanke Setnikar Cankar, ministrice za izobraževanje v odhodu. To pa nista katerakoli ministrstva, poznamo namreč problematičnost in nedelovanje slovenskega pravosodja, žal pa na drugi strani tudi izobraževalni sistem ni popoln in potrebuje številne izboljšave. Kaj vse se bo še zgodilo in kakšni okostnjaki bodo padli iz ekipe samooklicanega najbolj moralnega človeka v Sloveniji pa bo pokazal čas.

Epiloga zgodbe še vedno nimamo, čeprav je mogoče dejati, da gre za glavno temo v slovenski javnosti zadnjih nekaj tednov. V ponedeljek, 23. marca 2015, se začenja zbiranje podpisov za razpis referenduma na pobudo Koalicije Za otroke gre. Vsak podpis šteje in upam, da bo tokrat prevladal razum, Vlada pa se bo potem končno začela ukvarjati s temami, ki bodo Slovenijo izpeljale iz krize.

Ideološki ZZZDR je torej nov pesek v oči, ki je za etično vladno ekipo, s poteklim rokom trajanja, bolj pomemben od reševanja prezadolžene države, vzpostavljanja stabilnega bančnega sistema in ponovnega zagona gospodarstva.

Jure Ferjan

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Slovenske demokratske mladine ali uredništva portala sdm.si.

Deli z ostalimi na priljubljenem družbenem omrežju
Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone