Evropa na razpotju: Nočemo ali ne znamo ukrepati?

Evropa na razpotju: Nočemo ali ne znamo ukrepati?

Evropa na razpotju: Nočemo ali ne znamo ukrepati?

Pomoči potrebni ljudje prihajajo v Evropo. Nekateri jim pravijo begunci ali migranti, drugi islamski skrajneži ali teroristi. EU po več tedenski agoniji še vedno nima enotnega odgovora. Veliko besed, malo dejanj. Države članice pa se po svojih prepričanjih in močeh soočajo z nastalo situacijo. Ljudi je strah, negotovost pa je prisotna, tako pri domačinih kot pri iskalcih novega doma. Na razpotju sta se srečali humanost Evrope in njen dolgoročni obstoj.

Na prvi pogled se postavi vprašanje ali smo v 21. stoletju sploh še sposobni pomagati sočloveku. Kmalu pa ugotovimo, da je problem begunskih valov proti stari celini neprimerljivo večji. Dejstvo je, da ljudje bežijo pred vojno in iščejo svetlejšo prihodnost. Želijo si mir in dostojno življenje. Težko pa je prezreti, da je manj kot 40 odstotkov dejansko tistih, ki po mednarodnih kriterijih nosijo ime begunci. Torej tisti, ki bežijo pred vojno. Ostalih 60 odstotkov je očitno ekonomskih migrantov, med katerimi so lahko skriti razni pripadniki skrajnih gibanj. Zanimivo je tudi, da določene države za begunce in migrante niso sprejemljive. Zakaj?

Mediji tudi tokrat rišejo svojo sliko. Dajejo vtis, da »braniti« meje Evrope pomeni nekaj slabega in da je nadzor nad begunci nekaj nečloveškega. Postavljanje pogojev, kdo lahko vstopi v državo in kdo ne, pa v teh okoliščinah povsem nesprejemljivo. Pojavljajo se skupine posameznikov, ki se iz takšnih in drugačnih razlogov borijo za pravice ljudi, ki prihajajo v Evropo. Včasih gre za iskreno pomoč, drugič za lastno promocijo, spet tretjič za nekaj povsem nerazumljivega. Bomo obsojali človeka, ki pomaga sočloveku? Ne. Vseeno pa se način pomoči s hrano, vodo, oblačili, toplo besedo, razlikuje od napadanja policistov na meji in javnega linča proti tistim, ki begunskega problema ne bi reševali z odprtimi mejami. Kaj je prav in kaj ne, mora vsak razčistiti pri sebi. Enako bo treba storiti tudi, ko bodo prišli rezultati ali posledice naših (ne)dejanj.

Evropa mora pomagati in prispevati svoj delež v reševanju te krize, a to še ne pomeni, da bo naselitev 50 milijonov beguncev na ozemlje 500 milijonske EU prineslo rešitev. Države članice se v veliki meri soočajo s svojimi problemi in tudi v Evropi je nedvomno veliko ljudi, ki hrepenijo po boljšem življenju. Zakaj ravno Evropa? Zakaj ne islamske države, ki so kulturno bistveno prijaznejše beguncem iz Bližnjega vzhoda. Je paranoja o začetku islamizacije Evrope upravičena?
Na deset tisoče ali sto tisoče beguncev, ki so v zadnjih tednih poskusili srečo na svoji poti po Evropi, so pokazali na šibkost in neenotnost EU. Kaj nas čaka v prihodnosti? Je konec schengenskega območja? Bodo meje zaprte? Jih bo stražila policija ali celo vojska? Bomo gradili zidove in bodeče žice?

Problem je in problem bo, dokler se ne bomo lotili vprašanja njegovega izvora. Velik del odgovornosti bodo morale prevzeti tudi ZDA, ki so bitko proti terorizmu začele, potem pa naredile nekaj korakov nazaj. Kopenskega posredovanja ni bilo, z letalskimi napadi pa so očitno skrajnežem dali še dodaten zagon za načrtovanje terorističnih napadov. Sedaj se zgodba nadaljuje, z njo pa prihaja na tisoče in verjetno kmalu milijone ljudi, ki bodo trkali na vrata Evrope in tudi Amerike.
Se bo Evropa zresnila in vendarle začela ustrezno ukrepati? Bomo sprejeli skupne rešitve, ki jih bodo vse države članice dosledno upoštevale? Bomo začeli problem reševati pri njegovem izvoru? Svet se bo moral strezniti. Prenehajmo si zatiskati oči. Ljudje bodo hiteli proti stari celini, vedno bolj.

Vse svetovne sile bodo morale dodati svoj delež. Morda je mednarodna misija v domeni Združenih narodov začetek pravega reševanja problema? Z vzpostavitvijo begunskih centrov z ustrezno oskrbo v državah, ki so blizu vojnih žarišč, bi najverjetneje naredili veliko dobrega. Potrebno pa bo stopiti tudi korak naprej. V Siriji je potrebno vzpostaviti nekakšno vojaško silo, ki bi se borila za boljšo domovino. Silo, s katero bi se tamkajšnji prebivalci poistovetili in se borili za boljši jutri. Danes to žal ni mogoče. Odločati se med vojsko dinastije Al Asad in ISISom ni ravno upanje vzbujajoče.

Evropa je na razpotju. Nočemo ali ne znamo ukrepati? Narediti stvari, tako da bo prav, da bo človeško in da se Evropa ne bo potopila pod težo lastnih napak. Ne dolgo nazaj smo si še lahko zatiskali oči. Po zadnjih tednih to ni več mogoče. Videli bomo, ali je streznitev že prišla. Zanima me, ali bo na koncu Evropa ostala Evropa in ali bomo ljudje ostali ljudje?

Jure Ferjan

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Slovenske demokratske mladine ali uredništva portala sdm.si.

Deli z ostalimi na priljubljenem družbenem omrežju
Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone