Iskrena hvala!

Iskrena hvala!

Iskrena hvala!

Migrantski val, ki je preplavil Evropo, ne pojenja, o neodzivnosti in prepočasnih ukrepih vlade je bilo že veliko rečenega, zato se bom raje posvetila tistim, ki jih mediji vedno znova spregledajo.

V zadnjih dneh tudi tisti, ki krivdo za prometne prekrške mečejo na policiste in tisti, ki mislijo, da je delo vojakov „športanje“, ker so jih videli med kondicijskim treningom, priznavajo, da policisti, vojaki in gasilci delajo vse kar je v njihovi moči, da zavarujejo nas, naše imetje in konec koncev tudi naravo za katero smo Slovenci vedno lepo skrbeli. Fotografije, ki prikazujejo požgane šotore, onesnaženo naravo in odvrženo hrano so naravnost skrb vzbujajoče. Situacija na meji je neznosna, župani prosijo za pomoč, komunikacija z vlado pa je zopet zatajila. Državljani so prestrašeni, odsotnost ministrice za notranje zadeve in ministrice za obrambo pa pri ljudeh povzroča še dodaten strah in nelagodje. Ne me narobe razumet: ne pričakujem, da bosta osebno varovali mejo, pričakujem pa, da bosta naše policiste in vojake vsaj moralno podpirali, tam, kjer se vse dogaja: na meji! In to redno, vsak dan!

Redki mediji poročajo o nasilju med migranti, še redkeje pa smo lahko zasledili novice o fizičnem nasilju nad policisti, so pa mediji s svetlobno hitrostjo razširili novico, da policisti puščajo migrante na dežju, mrazu in brez hrane. To so krizne razmere in tudi policisti stojijo ure in ure na mrazu, v dežju in brez konkretne, zdrave prehrane. S to razliko: ko so migranta popisali je šel na toplo in dobil suha oblačila in topel obrok, policist pa je še naprej opravljal svoje delo. Je medijem res tako težko pohvaliti naše varnostne organe? Jim je res tako težko reči hvala?

Rada pa bi izpostavila še avtoprevoznike. Prehodi čez mejo so omejeni, na trenutke popolnoma zaprti, kljub temu pa mora biti delo opravljeno. Pogodbene kazni in izgube so prevelike, da bi lahko bili vsi na dopustu. Na njih se jezimo, ker po avtocesti vozijo prepočasi, čeprav vsi vemo, da imajo omejitev 90 kilometrov na uro, prevečkrat pa pozabljamo, da imamo vsakdan polne trgovinske police zgolj po njihovi zaslugi. Tudi vozniki tovornih vozil opravljajo svoje delo v vseh vremenskih razmerah, včasih so lačni in žejni, nihče pa jim ne reče hvala, ker vedno znova poskrbijo, da imamo na dosegu roke vse kar nam srce poželi.

V trenutni situaciji jim je še toliko težje. Osebne avtomobile lahko preusmerijo na regionalne ceste, kako pa bo s tovornim prometom? Na mejah se vijejo kolone voznikov, ki se vračajo k svojim družinam, nekateri so bili na poti več dni, nekateri celo več tednov. Njihovo delo je vseskozi stresno. Lahko jih oropajo, nesreče so pogoste, nikoli ne vedo kje se jim lahko pokvari tovornjak, v teh dneh pa se bojijo, da bi se jim tisti, ki se želijo izogniti kontroli, skrili v prostor za tovor ali pod podvozje. Vozniki, ki vozijo na relaciji Grčija in Turčija se s tem soočajo že leta, danes pa o tem govori vse več voznikov, tudi tisti, ki stojijo v koloni na hrvaško-slovenski meji.

Tistim, ki berete to kolumno, polagam na srce: ko naslednjič naredite prekršek, globo sprejmite brez žaljenja in izgovorov, saj vas je mogoče prav policist, ki ga zasmehujete, varoval. Mogoče so vojaki, ki jih srečate na ulici, tisti vojaki, ki so se tudi za vas izpostavili na meji in mogoče je prav tisti voznik, ki ga preklinjate, ker vam onemogoča prehitevanje na avtocesti, voznik, ki je v trgovino dostavil mleko za vašega otroka. Iskrena hvala pa tudi vsem gasilcem, ki vedno požrtvovalno priskočijo na pomoč!

Karmen Kozmus

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Slovenske demokratske mladine ali uredništva portala sdm.si.

Foto: Polona Avanzo

Deli z ostalimi na priljubljenem družbenem omrežju
Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone