SDS je v teh 30 letih osemkrat zmagala na različnih volitvah, dvakrat tudi na evropskih, in delamo vse na tem, ker pravijo, da v tretje gre rado, da to naredimo tudi maja letos. Vnaprej se zahvaljujem za energijo, ki jo vlagate v naš skupni cilj in jo boste še vložili, finale šele prihaja. Najmočnejši aplavz pa prihranite za 26. maj,« je več kot 130 mladim demokratkam in demokratom, članom Slovenske demokratske mladine na njihovem Kongresu dejal predsednik Janez Janša.
Osrednji govornik na19. Kongresu Slovenske demokratske mladine je bil predsednik SDS Janez Janša. V nadaljevanju objavljamo magnetogram nagovora, ki ni avtoriziran.
Hvala lepa. Alenka mi je dal misel za izhodiščni nagovor pa tudi Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je pred nekaj dnevi počastilo eno začetnih zgodovinskih strateških potez SDM pred 29. leti z objavo na družbenih omrežjih, ko je zapisalo, da je prva generacija SDM prva predlagala plebiscit za samostojno Slovenijo. Marca leta 1990 je ta predlog prišel v slovensko javnost. Spomnim se takratnih vladnih demoliranj, bilo je nekaj zapisov v takratnem slovenskem časopisju, takšnih ironičnih, posmehljivih, češ, seveda, kar na plebiscit bomo šli za samostojno Slovenijo. Vedeti je treba, da je bilo to še pred prvimi volitvami, da so takrat še vladali tisti, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija, in da je to zvenelo nekoliko, no, da se popravim, bilo je to leta 1991 že ob prvih volitvah, ampak pred dejansko osamosvojitvijo, in to je zvenelo zelo utopično za večino tistih, ki so takrat krojili javno mnenje v Sloveniji. Predvsem pa je to naletelo na neko bojazen z vprašanjem, kaj pa če bi se to res zgodilo, kaj pa če Slovenci prvič v zgodovini res lahko odločali o svoji lastni usodi. To omenjam zaradi tega, ker dve leti kasneje je bila Slovenija ne samo osamosvojena, ampak je bila tudi mednarodno priznana. Roko na srce, če bi takrat naredili javnomnenjsko raziskavo, ko je podmladek SDM dal to idejo, če bi naredili realno javnomnenjsko raziskavo, ali verjamete, da Slovenija čez dve leti samostojna država, mednarodno priznana, z lastno valuto, z lastnim potnim listom, ne vem, če bi 20 % ljudi reklo da. Pa se je to zgodilo. Mnoge velike stvari v zgodovini so nepredvidljive, žal ne samo dobre, tudi slabe.
In kot je bilo rečemo prej v predstavitvi resolucije, ki ste jo sprejeli, danes je pred nami neka bodočnost, ki je vse manj jasna. Zdaj, mogoče bo čez 10 let kongres SDM, verjamem da bo čez 10 let kongres SDM, kjer bomo skupaj ugotavljali, kako je za nami neko desetletje, po katerem je prihodnost spet bolj predvidljiva, bolj optimistična. Na enem izmed prejšnjih kongresov, ko sem govoril, to je bilo dve leti nazaj, sem dejal, da zdaj prvič ne morem reči, da je zagotovo pred vami prihodnost, ki bo bistveno boljša od preteklosti, ki so jo živeli vaši straši. Prej se je nekaj časa tako zdelo. Po osamosvojitvi, po vstopu v Nato in EU se je zdelo, da je pred nami samo še dobra prihodnost, živeli smo neko zlato dobo, zelo hitro smo se razvijali doma in okolje okrog nas je postajalo vse bolj ugodno. Dve leti nazaj tega nismo morali trditi, danes pa smo lahko zaskrbljeni celo nad prihodnostjo naše celine.
Verjetno ste v zadnjih dneh spremljali to sago v britanskem parlamentu, v državi z najstarejšo demokracijo v Evropi, kjer so izglasovali Brexit, se pravi odhod iz EU. Zdaj pa iz dneva v dan glasujejo, kako sedaj to zaključit in izpeljat. Ampak na nek način se bo to zaključilo in tisto, kar je po teh čudnih glasovanjih, vsaj za nas, ker ne poznamo toliko britanske tradicije, postalo jasno, da še enega referenduma ne bo in da kratkoročno ali srednjeročno Velika Britanija odhaja iz EU in da bo potreben nek krepak prijem tistih, ki ostajamo, modro vodstvo v naslednjem mandatu, ki bo sposobno unijo stabilizirat in na tej podlagi razmisliti, katere korake v prihodnosti narediti za to, da bo ta tvorba obstala. Samo želimo si lahko, da bi Slovenci in vsi drugi volivci po državah članicah EU 26. maja glasovali tako, da bomo to modro vodstvo dobili. Ampak ne samo v evropskih institucijah, ampak tudi v državah članicah, ker v Evropi ključne določitve v soodločanju z Evropskim parlamentom še vedno sprejema Svet Evropske unije in Evropski svet.
Pred nekaj dnevi je bil v Sloveniji prejšnji predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy, izkušen evropski politik, ki so mu sicer v času njegovega mandata, vsaj na začetku, pripisovali karizmo mokre cunje, kot da je nek brezbarven birokrat. V resnici je bil dober predsednik, prej je velikokrat reševal politično krizo v Belgiji – to je država, ki je v zgodovini evropske demokracije tudi največ časa bila brez vlade in bi najbrž že razpadla, če ne bi bilo predsednika Evropskega sveta. No, on je v pogovoru izrekel eno zelo temeljno resnico: »Kako lahko nekdo v Bruslju pričakuje, da bo EU močna, če so v večini držav članic šibke vlade, 12 jih ima manjšinsko vlado?« Slovenija tukaj ni izjema, je pa izjema po tem, da ima manjšinsko vlado, ki jo sestavljajo sami poraženci volitev. Običajno manjšinsko vlado sestavi stranka, ki je zmagala na volitvah, dobila relativno večino pa potem zaradi različnih razlogov druge stranke ne gredo v koalicijo, priznavajo pa voljo volivcev in odločajo vsaj nekaj časa v vladi. V Sloveniji je ravno obrtno, zato je situacija drugačna, ni pa Slovenija edina država, ki ima manjšinsko vlado. Pa tudi tam, kjer nimajo manjšinske vlade, imamo v glavnem čudne koalicijske vlade, kjer so različni faktorji in gredo stvari ponekod tudi zelo strateško narazen.
Nekatere države članice EU podpisujejo strateške sporazume s Kitajsko, hkrati pa sprejemajo na evropski ravni ukrepe, da se Evropa zaščiti pred nelojalno konkurenco Kitajske. Istočasno se dogajajo izjemne nelogičnosti. Bolj se govori o nekem enotnem jeziku EU, manj je ta jezik enoten. Na nek način prihaja do stičišča dveh slabih silnic, eno je velik zgodovinski izziv za EU, iz katere odhaja ena največjih članic, prva vojaška sila, po drugi strani imamo v Evropi na različnih nivojih ravno v tem času šibka vodstva. Vemo iz zgodovine, kako zahtevni so izzivi v trenutkih, ko se takšni sili srečata. Sedaj so pred nami in veseli me, da ste dali na vaš plakat tudi Evropo. Slovenija je del Evrope, del evropske civilizacije in če bo šlo slabo Evropi, bo šlo slabo tudi nam, ne glede na to, kako si to kdo predstavlja. Pred nami dejansko je bitka za Evropo, bitka za naš način življenja, bitka za to, da se ohranijo neki mehanizmi, ki so zadnja desetletja omogočali, da je ta celina živela v miru, da se večina nas, vas, ki ste tukaj v dvorani, ne spomni dneva vojne, ki ga je preživela, ali meseca, ker od konca 2. sv. v. ni bilo vojne, kot še vedno slišimo v Bruslju pa tudi v Berlinu. Žal, naš del Evrope je šel skozi to obdobje. Naš kolega in prijatelj Miro Kovač to še najbolje ve. Hrvaška je bila prizadeta s to vojno, tudi Slovenija ni bila brez tega, smo morali z orožjem branit lastno neodvisnost in samostojno razglašeno državo. Celo Nato je posredoval na evropskem kontinentu pri zaščiti nekih skupnih vrednost. Torej, nismo bili čisto brez vojne, smo pa bili brez svetovnega spopada, kakršna dva sva v prejšnjem stoletju opustošila našo celino.
Tako da upam, da ne bo treba čakati do konkretne menjave generacij, ki danes odločajo o Evropi, na nacionalni ravni, preko Evropskega sveta in Evropskega parlamenta, preden se situacija v Evropi stabilizira. Če bo potrebno toliko časa čakati, se bojim, da bo v naslednji krizi še kakšna druga država izglasovala na referendumu izhod iz EU in potem še kakšna in ta pot, ki je šla do sedaj navzgor, EU se je samo širila in preko kompromisov napredovala, je sedaj na nek način v praski obrnjena v drugo smer.
Odhoda Velike Britanije seveda ni možno nadomestiti z vstopom Črne Gore ali kakšne druge države, čeprav smo vsake nove članice veseli. Evropski kontinent bo dejansko združen, ko bodo vse države, ki ležijo na tem evropskem kontinentu, članice te evropske povezave. To je optimistična možnost, ki pa bo dosežena samo, če bomo gradili Evropo narodov, Evropo, ki, tako kot nam danes zagotavlja Lizbonska pogodba, zagotavlja enakopravnost jezikov, kultur, soodločanja, glas tudi majhnih narodov, s posrečeno kombinacijo odločanja, mehanizmov, kakršnih ni nikjer drugje na svetu. V kolikor bodo nekateri forsirali federalizacijo oziroma naddržavo, kot smo slišali v nekaterih konceptih z levoliberalne strani v zadnjih mesecih, potem je tista pot drugih odhodov po Brexitu pravzaprav zagotovljena. Veliko stvari je v igri in evropske volitve 26. maja ne bodo prelomne v tem smislu, da bo ta rezultat, ne glede na to, kakšen bi bil, strateško spremenil Evropo, ker v Svetu EU se s temi volitvami ne bo nič spremenilo, se bo pa pokazal nek trend, na podlagi katerega bomo že lahko vedeli, ali lahko gledamo bolj optimistično na prihodnost ali pač ne.
Tisti, ki so še pred nekaj let nazaj, leta 2015 zmanjševali strateške probleme EU, predvsem demografijo, danes tega ne počnejo več. Kolegice in kolegi iz Evropskega parlamenta vedo, da danes socialistična grupacija v Evropi govori o potrebi po varnosti, sedaj, ko se volitve bližajo, so silni zagovorniki varnih meja. Sedaj pa čutijo, da ljudje to razumejo kot problem, volitve so tukaj. Kljub temu, da je to prepoznano, lahko bi rekli v zelo širokem krogu, nekih zelo učinkovitih mehanizmov, s katerimi bi nadgradili naše kapacitete za soočanje s temi izzivi, za enkrat še ni. Na tej ravni pa je še vedno spopad med tistimi, ki bi radi naredili migracije za splošno pravico, in tistimi, ki se zavedamo, da lahko tudi zelo različne kulture živijo v miru, tudi sožitju, če so vsaka na svojem. Če prihaja do nasilnega mešanja, vemo iz zgodovine, kakšne posledice je to povzročilo. Tudi iz dnevnih poročil pravzaprav vsak mesec izvemo, da se dogajajo teroristični napadi, ki so posledica rezultata nerazumevanja zgodovinskih faktov.
Torej, pozitivna prihodnost Evrope je nekaj, za kar se splača boriti, to je ohranjanje evropske identitete. V Evropi živimo različni narodi, imamo lastne nacionalne države, kulture, vsi skupaj pa pripadamo neki civilizaciji, ki se je oblikovala preko tisočletij in v bistvu je to tisto vezno tkivo EU, ki je trajno. To ni enotni trg, slednji je pomemben, evro je pomemben, schengenska meja je pomembna, ampak to so vse tehnične izvedbe za to, da narodi, ki pripadajo isti civilizaciji, med sabo lahko živijo v miru, v sožitju in da so se sposobni soočati z izzivi, ki prihajajo od zunaj. Tisti, ki misli, da je danes na planetu Zemlja samo ena civilizacija – po petku bi se zdelo, da je to civilizacija boja proti podnebnih spremembam, se zelo moti.
Ker je to aktualno, mi dovolite še dve besedi o teh podnebnih spremembah. Kot predsednik Evropskega sveta sem se precej podrobno ukvarjal s tem. Poznam nekatere stvari, ki niso vsesplošno znane. Tisti, ki malo ve, ki si je zapomnil nekaj snovi iz šole, ve, da je šel svet v zadnjih 20 tisočletjih čez zelo različna klimatska obdobja. 20 tisoč let nazaj smo imeli zadnjo ledeno dobo pa ni bilo nobene nafte, nobenega CO2. Seveda človek malo vpliva na planet, ampak zelo samovšečno je misliti, da je močnejši od sil narave. Človek ne bo povzročil naslednje ledene dobe z elektrarnami, nafto …, si pa s tem uničuje lastno okolje – z izpusti v ozračje, onesnaževanjem planeta sami sebi uničujemo okolje.
Zato je neka ozaveščenost tukaj potrebna, mimogrede, tudi podpora ali ustvarjanje okolja s tem, ko govorimo o tem globalnem problemu, ustvarjamo neko okolje, ki spodbuja tehnološke inovacije, ki omogočajo zamenjavo fosilnih goriv. Predstavljajte si tehnološke inovacije, ki v naslednjih treh ali štirih let nenadoma omogoči nek energent, ki je dostopen vsakemu skoraj zastonj, ki nadomesti nafto. Če odmislimo posledice za vsakdanje življenje – tisti, ki se bolj ukvarja z znanstveno fantastiko, ve, da je bilo napisanih na tisoče knjig s pozivi, kako bi to spremenilo življenje – ampak mimo tega, predstavljajte si, kaj bi bila politična posledica tega. Ena od prvih političnih posledic bi bila, da v poročilih ne bi več omenili Bližnjega vzhoda, mogoče čez kako leto tudi nič več raznih terorističnih akcij, ki so danes konzumirane iz nekaterih držav, ki so bogate z nafto, sredstva uporabljajo za širjenje radikalnega islama. Pa tudi so države, ki danes predstavljajo določeno varnostno grožnjo za Evropo, in ki so, kar se tiče vojaške moči, 100 % odvisne od nafte. To ni več dejavnik, to bistveno spremeni razmere sil v Evropi, izboljša evropsko varnost …
Tisto, kar je, tudi ko gre za petkov shod, problem pri boju proti podnebnim spremembam, je, prvič širjenje utopistične predstave, da človek prepreči naslednjo ledeno dobo, to se ne dela slučajno, druga stvar pa je to, da nekateri to izkoriščajo za indoktrinacijo v smislu potrebe po svetovni vladi, ki bo vse uravnavala, ker če te svetovne vlade ne bo, bomo vse to zasvinjali, uničili planet, na katerem živimo, in to je priročen izgovor za vsiljevanje ideje o politični globalizaciji. Globalizacija kot način življenja je dejstvo, razvoj tehnologije je to prinesel, ne pomeni pa, da moramo imeti eno vlado, kot je to zapisano v Marxovem Kapitalu, pa še v kakšnih drugih načrtih organizacij, ki niso javno objavljeni. To pomeni poslovitev od našega načina življenja, to pomeni, pozabite na lastni jezik in kulturo, potem pa pozabite na svobodo. Na noben drugačen način se takšne vladavine ne da vzpostaviti, kot ga je opisal Orwell. Zato je treba tukaj zastriči z ušesi in še posebej protestirati, kadar se šolska mladina izkorišča. To ni pot rešitve, ampak je pot konflikta.
Rekli boste, kaj lahko Slovenija, ki izvoli 8 poslank in poslancev v Evropski parlament, tukaj naredi, da bodo stvari drugačne. Lahko zelo veliko. Ne vemo, kakšen bo rezultat, kakšne bodo koalicije v Evropskem parlamentu, lahko bo šlo za en glas. Vemo iz naše zgodovine, da je nekaj glasov odločalo, ko je prišlo do razpada ene stranke v Demosovi koaliciji, je to povzročilo razpad koalicije, razpad koalicije je predstavljal razpad vlade in Slovenija se še danes, po 30 letih, srečuje z neopravljenim poslom. V največji evropski državi je nekaj glasov odločalo, kdo bo predsednik in ključna vladna stranka, pred kratkim sta dva glasova odločala o načinu Brexita v britanskem parlamentu. Lahko bo en glas iz Slovenije odločal, kdo bo predsednik Evropske komisije, lahko je od tega marsikaj odvisno.
Torej, pred nami so neke volitve, ki terjajo odgovorno ravnanje, še posebej od nas Slovencev, ki smo imeli pred petimi leti manj kot četrtinsko udeležbo, dobrih 24 %. To ne govorim vam, ker to, da ste danes tukaj, pomeni, da se te odgovornosti zavedate. Z velikim veseljem sem prej poslušal predstavitve za člane izvršilnega odbora in nadzorne komisije SDM. Besede, ki sem jih slišal, odsevajo zrelost in zavedanje odgovornosti, da smo vsi poklicani k temu, da soodločamo o naši prihodnosti. Še posebej mi je bilo všeč tisto, ko je bilo rečeno, da je nekdo spoznal, da ni dovolj, da se samo po vogalih in v gostilnah kritizira, ampak da je potrebno tudi nekaj narediti. To je prva pot do predsednika Evropske komisije, s tem se naredi prvi korak. Vse tisto, kar sledi od tega, je pot k temu cilju.
In v veliki meri bo od tega, koliko mladih bo prišlo na te volitve, najbrž odvisno, koliko bo višja volilna udeležba. Tisti, ki nikoli do sedaj v starejših generacijah ni volil, bo zelo težko prišel tudi sedaj. Upam, da jih bomo z našo dobro kampanjo in kandidati veliko prepričali, ampak mislim, da je glavni potencial vaša generacija. Ker dejansko to, kar se bo odločalo v EU, bo najbolj zadevalo vas. Več tega razumevanja razširite v svojem okolju, boljši bo rezultat za tiste, ki, lahko rečem v prvi osebi množine, se zavedamo teže teh mescev in let, ki so pred nami.
SDS je pred kratkim obhajala 30. obletnico ustanovitve. Tudi vi imate že 19. kongres. V Sloveniji je veliko strank, v registru jih je kakšnih 60, tudi v parlamentu jih je veliko, bi se moral malo potrudit, da bi vam vse naštel, če vas vprašam, bi najbrž tudi imeli težave. Ampak ni se treba matrat, ker veliko teh strank najbrž, ko boste imeli naslednji kongres, ne bo več obstajalo. Imeti 19. kongres kot podmladek neke stranke, pomeni, da hodite po pravi poti, da niste tukaj za to, ker bi nekdo delal javnomnenjske raziskave in ustanovil neko stranko ali nek podmladek, ki ima en kongres – večina teh strank, ki danes obstaja v Sloveniji, so imele en kongres. Po tem pa ko potreba po neki dodatni sili preneha, se pa vključijo vse sile, da se tistega razgradi. SMC doživlja to usodo v zadnjih tednih in se vsi sprašujejo, kako je to možno, predvsem pa se oni to sprašujejo. Če bi imeli za samo 19 kongresov, se to ne bi spraševali in bi vedeli, zakaj se jim to sedaj dogaja.
SDS je v teh 30 letih osemkrat zmagala na različnih volitvah, dvakrat tudi na evropskih, in delamo vse na tem, ker pravijo, da v tretje gre rado, da to naredimo tudi maja letos. Vnaprej se zahvaljujem za energijo, ki jo vlagate v cilj in jo boste še vložili, finale šele prihaja. Najmočnejši aplavz pa prihranite za 26. maj.
Tisto, kar je v teh 30 letih treba posebej omeniti, je to, da so bili slovenski demokrati vedno demokrati. Spomnim se neke televizijske oddaje, ko so še Jožeta Pučnika, tako kot tudi mene velikokrat kasneje, spraševali, s katerimi strankami pa vi najraje sodelujete, kdo bi pa bil vaš koalicijski partner. Jože Pučnik je dal nek odgovor, ki sem si ga zelo zapomnil in ga velikokrat ponavljam. Rekel je, mi z veseljem sodelujemo z vsemi demokratičnimi strankami. Novinarka ni bila zadovoljna pa je moral to še štirikrat ponovit, tudi potem še ni razumela.
Katera stranka je demokratična? O tem sem nekaj že govoril na naši akademiji ob 30. obletnici. Sedaj to ponavljam, ker smo vmes naredili test. Po akademiji je naša poslanska skupina vložila v proceduro že četrtič Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmih. Evropski parlament je pred leti sprejel resolucijo, v kateri se je opredelil do vseh totalitarizmov. Dobra resolucija, preberite jo, če se vam ne da brat, poslušajte sejo državnega zbora v sredo, 20. marca, na kateri jo bomo še četrtič prebrali kolegom, nekaterim prvič, ker so na novo. V tej resoluciji je neka evropska norma o tem, kaj je demokratično in kdo je demokrat. In v Sloveniji imamo s tem probleme. V Evropskem parlamentu so, mislim da je večina poslancev vseh glavnih političnih skupin glasovala za to resolucijo. V Sloveniji smo jo predlagali štirikrat, v petek je bil odbor državnega zbora in predstavniki celotne vladne koalicije so glasovali proti. Isti dan, ko so protestirali priti izjavi Tajanija, ki je rekel, da je Musolini tudi kakšno dobro cesto zgradil, glasovali so proti tej resoluciji.
Slovenija ima na tej točki strateško težavo. Težavo, ki jo je že Jože Pučnik leta 1992 skušal opisati novinarki nacionalne televizije, pa ga ni razumela. Ima težavo, ker tudi skoraj tri desetletja po demokratičnih spremembah ta norma še ni upoštevana. V mnogih državah članicah EU so stranke, ki niso demokratične, ki ne izkazujejo negativnega odnosa do vseh totalitarizmov, enostavno izven demokratičnega loka, so prepovedane. V Sloveniji pa imamo situacijo, ko večina, sedaj že četrtič, t. i. levoliberalnih strank glasuje proti, hkrati pa kričijo o evropskih vrednotah. Od takrat naprej, ko je je Jože Pučnik to jasno definiral, bi morali mi na nek način na tem vztrajati. Tudi ko smo imeli v vladni koaliciji kakšno stranko, ki ni bila sposobna glasovati za, za to, da bi imeli večino. Mogoče ne bi smeli, ampak v prihodnje tega zagotovo ne bomo storili. Smo na točki, ko je potrebno te stvari izravnati, in v Sloveniji ni druge politične sile, kot je SDS, ki to lahko naredi.
Prej ko sem govoril o vaši resoluciji, sem hotel omeniti še eno stvar, omenili ste svobodo govora. Generacije, ki so na nek način doživele in izpeljale prehod v normalno demokracijo, so se borile za svobodo govora v klasičnem smislu. Zdaj gre za svobodo govora v nekem drugem smislu. Kajti sodobne tehnologije, naš poslanski kolega Franci Breznik bi rekel 4. industrijska revolucija, so prinesle možnosti komunikacije, kakšne pred štirimi desetletji niso bile možne. Možnost, da nekdo na enem koncu planeta neki objavi in da ga lahko bereš, razumeš, celo polemiziraš z njim na drugem koncu. To je v glavnem še vedno zgolj teoretična možnost, ampak ko gre pa za nacionalni prostor, je pa to način komunikacije, ki vpliva na vse – na volitve, na medsebojne odnose, vpliva na to, kako izkoriščamo lastne potenciale. Vpliva na sedanjost in prihodnost, včasih tudi na preteklost.
Kot je prej Žan omenil, kot ste delno zapisali tudi v resoluciji, ta možnost se skuša omejevati na način, da se postavljajo neki kriteriji o tem, kaj lahko rečeš in kaj ne. To se različno poimenuje, od politične korektnosti do cenzure. Problem, ko nekdo, ko gre za svobodo govora, postavlja kriterije, je vedno v tem, da potem rabiš nekoga, ki presodi, ali je nekdo šel čez mejo ali ne. In v tem grmu tiči zajec. Ko gre za svobodo, se je vedno potrebno spomniti na ZDA in njihovo ustavno ureditev, kjer so bili toliko modri, že pred stoletji, to svobodo govora zavarovali na način, da je absolutna. Ker so se zavedali, da čim to svobodo govora omejuješ, potrebuješ nekoga, ki to presoja, in tukaj se začnejo težave. Možne zlorabe pa so omejili na drugih področjih.
Na žalost pa se v Evropski uniji, v tem biseru socializacije in napredka, pojavljajo ideje, kako stvari zapeljat nazaj, v čas pred stoletji, v čas, iz katerega so množično bežali tisti, ki so potem v ZDA sprejeli ustavo, ki z amandmajem zagotavlja absolutno svobodo. Pred vami je neka bitka, ki bo najbrž zaposlovala vašo celo vašo generacijo, to je bitka za svobodo govora v novih tehnoloških pogojih. Izboriti boste morali tisto, kar so prapradedje, pa še to ne na celi zemeljski obli, postopoma izborili v preteklosti. Tako da sem zelo vesel, ko sem videl resolucijo, ker je notri ena temeljnih točk spopada za svobodo v prihodnosti.
Žan je prej omenil, da je zadnji dve leti mandat, ko je SDM rasla. To lahko potrdijo številni moji kolegi, ki prisostvujejo vsakomesečnim sprejemom novih članov, ki osebno dobijo izkaznico na glavnem tajništvu, lahko vam potrdim iz prve roke. Ker odkar imamo ta običaj osebnega sprejema v SDS, še nikoli ni bilo toliko mladih, ki so prišli po izkaznico, kot v zadnjem letu. Vaše vrste se krepijo, so bili časi, ko SDM, deloma zaradi lastnih napak prejšnjih vodstev deloma pa zaradi splošnega trenda v družbi, šla celo navzdol. Ampak zadnji mandat je drugačen. Čestitke vsem, čestitke Žanu, izvršilnemu odboru, vodstvu v zadnjem obdobju, da ste ta trend obrnili. V imenu vodstva SDS čestitam za to in se vam zahvaljujem, ker brez pomlajevanja ni prihodnosti. SDS ne bo mogla nizati prihodnjih kongresov, če bi se SDM številčno krčila.
Hvala vam tudi za pomoč, za sodelovanje za velik prispevek k dvema volilnima zmagama v lanskem letu. SDS je zmagala na državnozborskih in lokalnih volitvah. Prej mi je šlo na smeh, ko je Žan rekel, da je v okviru list SDM dobila več svetnikov kot celotna lista Marjana Šarca, čestitke. To pomeni, da bo imela LMŠ še en kongres ali dva, vi pa jih boste zagotovo imeli še naslednjih deset. Vesel sem tudi, da ste bili v nekaterih občinah nosilci list SDS, po nekod tudi več kot samo en predstavnik SDS iz vaših vrst. Smo stranka, ki je imela toliko kongresov in praznovala 30. obletnico tudi zaradi tega, ker v SDS obstaja neka logična pot. Pri nas ne prideš v neko pisarno, položiš 1000 evrov donacije in si potem kandidat na listi za državni zbor. Pri nas se pot začne v lokalni skupnosti, občini, občinskem svetu pa potem v državni zbor ali državni svet pa potem evropski parlament in vlado vmes, če smo v koaliciji. Zato danes tukaj vidimo med aktualnimi ali bivšimi poslanci predhodnike Žana Mahniča, tiste kolege in kolegice, ki so vodili SDM prej, vidimo mnoge, ki so se kalili v SDM in so danes v naši poslanski skupini, so državni svetniki, so bili na različnih mestih. Seveda nam ni treba po tem, ko delamo listo za evropski parlament, gledati poročil in videti neko novinarko, ki nas hvali, in jo postaviti na prvo mesto na listi.
O evropskih volitvah boste v nadaljevanju še govorili, zato mi dovolite, da s tem zaključim ta osrednji nagovor. Hvala za to čast. Hvala za ta prispevek k dvojni zmagi v lanskem letu in hvala tudi za tisto, kar boste storili za našo zmago na evropskih volitvah v naslednjih tednih in mesecih in za kar boste zaslužili velik aplavz 26. maja.
