Mladi – pasivnost ali zgolj odraz družbe?

Mladi – pasivnost ali zgolj odraz družbe?

Mladi – pasivnost ali zgolj odraz družbe?

S prvim oktobrom se je pričelo novo študijsko leto, predavalnice pa je zasedlo tudi okoli 19.000 novih študentov. Točno število novo vpisanih študentov še ni znano, saj vpisi še potekajo. Pravzaprav točno število novih pravih študentov tudi po tem ne bo znano. Vsako leto se na slovenske fakultete namreč vpiše ogromno število tako imenovanih fiktivnih študentov. Študentov, ki so na fakultete vpisani zato, da izkoriščajo študentske privilegije (brezplačno zdravstveno zavarovanje, študentski boni, študentske vozovnice in študentsko delo), študirajo pa ne. S tem predstavljajo finančno breme državi in zasedajo prosta mesta drugim študentom. Vsi se lahko pritožujemo nad temi groznimi študenti, ki ”v življenju ne počnejo ničesar koristnega, samo delajo preko študenta in izkoriščajo ugodnosti.” Pa vendar se nihče ne vpraša zakaj pride do tega. Kaj prisili mlade, da so tako leni, izkoriščevalski in neambiciozni. Razlogov za fiktivne študente lahko najdemo mnogo.

Prvi problem je, da mladi ne vedo kaj bi sami s seboj počeli. Od šestega leta dalje obiskujejo šolo, delajo naloge in sledijo učnemu programu ter od sebe dajejo zgolj toliko kolikor od njih zahtevajo. Zakaj bi od sebe dali več, kot je od njih pričakovano, če za to niso nagrajeni. V osnovni šoli se vključujejo v interesne dejavnosti, večinoma športne ali glasbene, število teh dejavnosti pa s starostjo upada. Po končani osnovni šoli povprečen otrok ve zgolj to, da mora na testu znati tisto, kar jim povejo učitelji, ter da v prostem času rad igra nogomet. Logična posledica je, da se vpiše na gimnazijo. Saj pri štirinajstih pa res ne mora vedeti s čim se bo ukvarjal celo življenje. V gimnaziji se ta vzorec le še nadaljuje. Mladi so navajeni biti nagrajeni za svojo pasivnost. ‘Napiši kar piše v učbeniku na list papirja v testu, in vse bo v redu. Dobil boš dobro oceno in tu je stvar zaključena’. Skozi gimnazijo mladi niso motivirani za razmišljanje, ugotavljanje kaj so njihove največje sposobnosti, kaj šele za razvijanje le teh. Niso spodbujani niti k spremljanju tekočih zadev ali vključevanju v družbeno življenje. Zelo majhen je odstotek tistih, ki se vključujejo v mladinska društva ali organizacije in aktivno participirajo na katerem koli področju družbenega življenja. So pasivni, kar se lahko opazi tudi na volitvah. Mladi vstopajo v polnoletnost z izkušnjo, da je biti pasiven popolnoma normalno. Da se v življenju ni treba posebno truditi za nič, saj je tudi brez tega vse mogoče. Po gimnaziji, nato veliko bodočih študentov še vedno nima pojma kaj bi počeli v življenju. Normalno je, da se vpišejo na fakulteto, saj so namreč gimnazijski maturantje. Tako porabijo vsaj dve leti ter zamenjajo dve fakulteti ali več, od katere vsako obiskujejo en mesec, nato vidijo da jim ni všeč in se odločijo da se bodo prepisali. ‘Kam? Ne vem še.’ V vmesnem času uživajo študentsko življenje. Delajo preko študentskega servisa, jejo poceni hrano na študentske bone ter živijo svobodno življenje brez večjih obveznosti.

Na drugi strani pa obstaja še večji problem. Kako bi prepričali te študente, da naj se zresnijo, gredo študirat ali pa delat, ker to pa res nikamor več ne pelje. Kaj lahko mladim na tem mestu obljubimo? ”Izpišite se iz fakultete če ne študirate”. Kaj pa jih tam čaka? Zdravstveno zavarovanje ne bo več zastonj, brezposelnost je skoraj zagotovljena, saj je službo veliko težje dobiti na zavodu kot pa preko študentskega servisa, še posebno, če imajo izobrazbo gimnazijskega maturanta, nič več bonov, nič več študentskih ugodnosti. Znajdejo se tam, kjer je že tako preveč ljudi v Sloveniji. Na zavodu za zaposlovanje, v upanju da prejmejo mesečno denarno nadomestilo ter v prihodnosti morda našli službo, v rangu tiste, ki bi jo lahko v istem času že opravljali preko študentskega dela. Jim torej zamerite, da se vpisujejo na fakultete ter ne študirajo?

Strinjam se, fiktivni študenti so velik problem, ki, predvsem na dolgi rok, ne koristi nikomur, niti državi, družbi, še manj pa študentom. Vendar za to kriviti zgolj študente ni pravično. Problem je veliko globlji in izhaja iz nekaterih osnovnih težav, ki jih v Sloveniji imamo tako glede brezposelnosti kot posledice gospodarske krize, kot tudi temeljnih težav z izobraževalnim sistemom. Razlogi so seveda bolj kompleksni kot to, in lahko bi jih iskali tako v vzgoji, miselnosti kot tudi sistemu. Najhuje pa je, da nismo nič bliže rešitvi. Vlada namenja manj denarja za tiste, ki so perspektivni, resno študirajo in želijo tekom svojega študija doseči še več (Vlada je namreč znižala dodatek k finančni pomoči za študente, ki se udeležijo Erasmus + izmenjave ). Pravih ukrepov za reševanje mladinskih problematik vlada nima, kar ni presenetljivo, glede na to da nima pravih ukrepov za reševanje katerekoli problematike. Zdi se, kot da v Sloveniji zgolj čakamo na boljše čase, saj se bodo stvari že uredile same od sebe. Vlada igra izjemno pasivno vlogo. Je potemtakem pravično isto pasivnost očitati državljanom, oz. v tem primeru študentom? S takim odnosom in miselnostjo kot trenutno vlada v Sloveniji, lahko le upamo, da bodo časi kmalu boljši in se bodo stvari kmalu uredile.

Maruša Gorišek

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Slovenske demokratske mladine ali uredništva portala sdm.si.

Deli z ostalimi na priljubljenem družbenem omrežju
Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone