Podpredsednik SDM Žiga Štiftar na obisku v Romuniji

Podpredsednik SDM Žiga Štiftar na obisku v Romuniji

Podpredsednik SDM Žiga Štiftar na obisku v Romuniji

V Romuniji je potekala Spomladanska šola v organizaciji inštituta Konrada Adenauerja (KAS) in romunskega inštituta za raziskovanje komunističnih zločinov in obujanje spomina nanje, ki se jo je v imenu SDM udeležil podpredsednik Žiga Štiftar.

 

Naslov oz. tema dogodka je bila „Youth and remembrance in post-communist Europe“, torej, mladi in spominjanje ter zavedanje dogodkov polpretekle zgodovine v nekdanjih komunističnih državah.

 

Organizatorji so povabili mlade, študente in večinoma mlade politike iz vseh srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav, katerih velik del polpretekle zgodovine je zaznamovalo črno obdobje komunizma. Namen dogodka je bil da mladi iz posameznih držav predstavijo zgodbe njihovih lastnih držav, ter da skupaj prisluhnejo predavanjem o temačnem,  s komunistično diktaturo zaznamovanem delu romunske zgodovine.

 

Dogodek je bil s strani organizatorjev zamišljen kot nekakšno popotovanje in obiskovanje točk in lokacij, preko katerih so udeležencem podali tragično zgodbo romunske polpretekle zgodovine, katera pa – podobno kot pri nas – še vedno močno vpliva tudi na življenje v današnjem času.

 

Vse skupaj se je za udeležence začelo v Bukarešti. Najprej so bile na vrsti predstavitve zgodb posameznih držav, kjer so bili udeleženci naravnost presunjeni ob predavanju, ki ga je o slovenski zgodovini v obdobju med 1941-1991 pa tudi še kasnejši pripravil Žiga Štiftar. Enostavno si niso mogli predstavljati da so se v Sloveniji, ki je izmed vseh držav udeleženk tako ali drugače vedno bila najbližje normalnim, razvitim demokracijam, a je na žalost sama še daleč od tega, dogajala taka grozodejstva.

 

V Bukarešti je nato sledil ogled palače parlamenta, osebnega projekta romunskega diktatorja Nicolaea Ceausescuja, ki pa je še pred dokončanjem gradnje dočakal svoj pravični konec.

 

Palača parlamenta je stvar, ki resnično pokaže celoten absurd socialistične družbe. Na eni strani veličastna zgradba, druga največja administrativna stavba na svetu, na drugi strani pa obubožane mestne soseske in narod, ki se le stežka prebija iz dneva v dan. Sama stavba je res impresivna, veličastna, a hkrati hladna in odtujena, ustvarjena z namenom prikaza navidezne veličine države, katere državljani so se, ter se mnogi še danes utapljajo v bedi, ki je zapuščina polstoletne komunistične diktature.

 

S tem je bilo naše bivanje v Bukarešti končano, in ko smo jo zapustili smo spoznali pravi, ruralni obraz Romunije. Odpravili smo se v nekaj deset kilometrov oddaljeno Jilavo, kjer smo si ogledali ostanke enega najbolj krutih političnih zaporov v Romuniji. Tu so bili zaprti predstavniki potencialne opozicije. Celice se nahajajo pod zemljo, brez vira sončne svetlobe, v eni majhni celici, po moji oceni velikosti približno 25 kv. metrov pa je bilo prisiljenih bivati tudi do 200 zapornikov in več. Metode mučenja so bile resnično brutalne, le malokdo pa je zapor zapustil živ.

Ob ogledu tega zapora smo se s hrvaškimi kolegi takoj spomnili na zapor na Golem otoku in potegnili vzporednice z jugoslovanskim komunističnim režimom.

 

Ker pa je takih zaporov po celi Romuniji resnično veliko, je že kmalu sledil ogled zapora, preurejenega v muzej v dobrih 100 kilometrov oddaljenem mestu, Pitesti. To je bil politični zapor namenjen predvsem za mlade, izobražene nasprotnike režime, njegova zgodba pa je kruta predvsem zato, ker so ljudi zapirali na temelju medsebojnega ovajanja, v zaporu pa so bili prisiljeni da mučijo drug drugega. Cilj mučenja je bil da se posamezniki odpovejo svojim idealom, svojim pogledom na svet, torej še ena poznana metoda komunistov po vseh državah.

 

Zanimivo in res pohvalno je, koliko truda in naporov posvečajo Romuni ohranitvi spomina, in prikazu resničnih okoliščin dogajanja v njihovi polpretekli zgodovini. Velikokrat so spominske sobe ali zbirke plod zasebne iniciative, in tako je bilo tudi z naslednjo lokacijo – Spominsko zbirko žrtev komunističnega nasilja v Romuniji, v mestu Sfantu-Gheorghe, v centralni Romuniji, kjer živi zelo številčna madžarska skupnost. Komunisti so seveda hudo preganjali tudi predstavnike manjšin in prav o tem v veliki meri govori razstava v tej spominski zbirki.

 

Da pa se ne bom strogo držal le teme dogodka, lahko povem, da je Romunija država čudovite narave in raznih naravnih ter kulturnih znamenitosti. Predvsem me je očarala lepota Transilvanije in njenih prelazov, ki smo jih prečkali, pa gradovi, še posebej grad slavnega Vlada Tepeža, oziroma grofa Drakule, kot je poznan širšim množicam, in smo si ga ogledali. Je pa res da jim je ekologija v Romuniji povsem tuja, infrastruktura je zelo slaba, življenje na podeželju pa se je ustavilo pred približno 80 leti.

 

Naslednji dan je sledil odhod v mesto Fagaras, kjer smo si v tamkajšnji čudoviti in lepo ohranjeni trdnjavi ogledali zbirko posvečeno žrtvam komunizma, v nadaljevanju pa smo si ogledali še srednjeveški muzej posvečen zgodovini trdnjave. Osebno me je najbolj fasciniral spomenik žrtvam komunizma v Romuniji. Ne zaradi svoje neverjetne veličine ali kaj podobnega, ampak enostavno zato, ker je stal tam, ker so ga financirale lokalne oblasti in s tem posredno država. Pri nas je na žalost to nepredstavljivo, povsod pa polno komunističnih spomenikov, v posmeh trpečemu narodu. Če za kaj, potem je potrebno Romune pohvaliti ker se znajo veliko bolje soočati s krvavo, polpreteklo zgodovino, komunističnih spomenikov je glede na velikost države izredno malo, vedno več pa se, kot so nam povedali, postavlja spomenikov žrtvam komunizma.

 

Predzadnji dan smo obiskali mesto Aiud, kjer je stal še eden izmed zloglasnih političnih zaporov.

V Aiudu smo si ogledali kompleks, ki ga je uredila romunska pravoslavna cerkev v spomin na vse romunske žrtve komunističnega sistem, še posebej tiste umrle v Aiudu. Osrednja točka kompleksa je veličasten spomenik s križem, znotraj katerega je v zgornjem delu kapela s ploščami na katerih so zapisana imena vseh do sedaj znanih žrtev, umrlih v političnih zaporih širom Romunije. Ko to vidiš se enostavno zgroziš. Na ploščah je zapisanih več tisoč imen. V spodnjem delu kapele pa hranijo relikvijo, lobanjo mučenega zapornika, prežagano z nekakšno žago, ki ga je romunska pravoslavna cerkev razglasila za svetnika.

 

Zadnji dan poti, ko smo bili že vsi pretreseni od težkih zgodb romunske polpretekle zgodovine, je sledil še obisk Temišvara in pa zgodba tistega najlepšega dela romunske zgodovine. Zgodba romunske nacionalne revolucije v letu 1989, ko je v kar veliki meri prišlo do rešitve romunskega naroda izpod komunistične diktature.

 

Vse skupaj pa se je začelo prav v Temišvaru. Kaj je razlog, da prav tam, je težko povedati, zagotovo pa je pripomogla k temu tudi izrazito centralistična ureditev takratne Romunije, ki ni posvečala nobene pozornosti niti krajem nekaj deset kilometrov od Bukarešte, kaj šele okoli 450 kilometrov oddaljenemu Temišvaru. Tukaj smo si ogledali muzej Romunske (nacionalne) revolucije in lahko rečem da sem tudi sam, čeprav Slovenec, ob ogledu tega muzeja čutil velik ponos, ob ogledu slik in podob iz tistega časa.

 

Pred očmi so se mi kar sami od sebe risali prizori Slovenske pomladi, množice na Roški, pa na kongresnem trgu… Kot večkrat pravi naš predsednik Janez Janša za situacijo pri nas, lahko jaz enako rečem za Romunijo. To je bila visoka pesem romunskega naroda, v letu 1989 je dosegla vrh, a na žalost so se enako kot pri nas s tega vrha kar krepko spustili, še vedno pa so bližje temu vrhu kot smo danes. Žal.

 

Za konec lahko napišem, da je bila vse skupaj res izvrstna izkušnja, vredna žrtvovanja tedna dni časa. Predvsem je zanimivo spoznati zgodbo države gostiteljice pa tudi ostalih držav udeleženk še bolj zanimivo pa je to primerjati z našo lastno zgodbo. In tukaj sledi žalostna ugotovitev, da je Slovenija padla na izpitu. Dekomunizacija ni uspela, oziroma se niti še ni začela, enako je z lustracijo, nekdanji visoki partijski funkcionarji pa so še vedno trdno v svojih stolčkih.

 

V Sloveniji krvavo potrebujemo obsodbo komunizma, potrebujemo lustracijo, komunistične spomenike je potrebno umakniti z javnih krajev, postaviti je potrebno spomenike žrtvam komunizma, pa da ne bom nadaljeval v nedogled.

 

Romuni ogromno pozornosti in časti posvečajo njihovi nacionalni revoluciji, lahko rečem da jo kar slavijo, pri nas tega na žalost ni. Pri nas potrebujemo preboj, obdobje slovenske pomladi je najveličastnejše obdobje slovenske zgodovine in se mora kot tako tudi javno obravnavati!

 

Mladi slovenski demokrati smo že večkrat pokazali, da se zavedamo resničnih okoliščin svoje zgodovine in da znamo kritično razmišljati. Prav mi smo in bomo v prihodnosti jedro normalnosti in zdravega razuma na slovenski politični sceni, zato lahko rečem samo, da se moramo v tem smislu zgledovati po Baltskih državah, Poljski, Češki, Slovaški, Madžarski, pa tudi Romuniji, saj so (na žalost) na tem področju daleč, daleč pred nami.

Slika 2 Slika 3 Slika 4 Slika 5 Slika 6 Slika 7 Slika 1 slika 8

Deli z ostalimi na priljubljenem družbenem omrežju
Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone