Slovenci in narodna zavest

Slovenci in narodna zavest

Slovenci in narodna zavest

Ob besedi narodna zavest takoj pomislim na domovino, državne simbole, vrednoto domoljubja, obeležitev državnih praznikov in dnevov, pomembnih za nastanek slovenske države, osamosvojitelje Janeza Janšo, Toneta Krkoviča, dr. Jožeta Pučnika, Igorja Bavčarja, …, na naše visoke gore, morje, jezera in kraške jame ter dobro slovensko hrano. Ob državnih praznikih izobesim slovensko zastavo, himno pojem ponosno in po njej ploskam, ko Tina Maze prismuča v ciljno črto se veselim s številnimi Slovenkami in Slovenci ob njenem uspehu in uspehu naših športnih šampionov.

Dokler ne stopim na ulico ali grem v šolo, mislim, da tako čutijo in živijo vsi državljani in državljanke Slovenije. Izven domačega praga se soočim z realnostjo: mladi ne vedo veliko o nastanku svoje države, še več, do tega imajo pasiven odnos. Ob državnih praznikih smo redka hiša na vasi, ki ima izobešeno slovensko državno zastavo. Sprašujem se, zakaj je tako?

Res je, da je situacija v državi porazna, saj mladi nimajo služb, plače mnogih delavcev niso vredne človeškega dostojanstva – res, slabo je. Vendar, ali je pasivnost rešitev? Nas bo zavračanje državnosti rešilo? Ne. Vse bo samo še slabše. Vsakič, ko ne gremo na volitve, damo glas tistim, ki nas kradejo že od leta 1945. Zahtevamo spremembe, pa ne naredimo nič, da bi do sprememb prišlo. V času bivšega totalitarnega režima, kjer so se kršile temeljne človekove pravice, je elita živela zelo dobro. Ker so bili mediji podvrženi partiji in njihovemu aparatu, vsakršen poskus upora pa je bil zatrt in nadzorovan s strani UDBE, navadni državljani niso vedeli, kaj se dogaja v ozadju. Izbranci so dobivali dobro plačane službe, boljšo in svežo hrano, dopust in ostale ugodnosti, ki so jih uvrščale v rang privilegirancev. Ostali državljani so se morali zadovoljiti s tem, da so iz sosednje Italije švercali kavbojke, čokolado, pralni prašek in eksotično sadje. Kar nam je danes samoumevno, tega včasih ni bilo. V kolikor nisi bil seveda član partije.

Tudi v družinah ali v šoli prihaja do nezadovoljstva, ko nam kaj ni všeč. Ne moremo biti nemi opazovalci ali bežati pred odgovornostjo. Potrebno se je soočiti s problemi in graditi boljši jutri.  Vsi smo soodgovorni za situacijo v državi, za dobrobit vsakega človeka. Manjka nam pokončne drže, odločnosti, da želimo boljšo vlado, odločnejše ukrepe za boj proti krizi, učinkovitejše sodstvo, lustracijo vseh, ki so v prejšnjem režimu (in nekateri še vedno!) kršili človekove pravice.

Niso vsi isti, ne sme nam biti vseeno. Brez domoljubja kot narod ne bomo preživeli. Domoljubje ni samo pojem ali predmet v šoli. Domoljubje so naše korenine. Domoljubje je naša bogata preteklost pogumnih mož in žena, ki so za naš narod živeli in dihali, je naša lepa pokrajina, je tisto, kar nas povezuje in označuje naš narod.

Seveda pa ne moremo čutiti narodnega ponosa, ne moremo imeti radi svoje države, če je sploh ne poznamo. V letošnjem letu obeležujemo 25. obletnico od pomembnih dogodkov, ki so bili ključni za nastanek naše države. V aprilu 1990 so potekale prve večstrankarske volitve, ki žal niso bile popolnoma demokratične, bile pa so korak naprej od partijskega enoumja. V maju, ko je prisegala Demosova, osamosvojitvena vlada, je na isti dan politični vrh ukazal razorožitev slovenske Teritorialne obrambe. Posledica te veleizdaje Slovenije je bilo formiranje slovenske vojske – Maneverske strukture narodne zaščite, ki jo je vodil general Tone Krkovič. Vse to vedenje je potrebno, saj je jasno, kdo dela za to državo, komu pa gre samo za privilegije.

Ne dolgo nazaj je pri Združenju za vrednote slovenske osamosvjite (VSO) izšel odličen zbornik Bela knjiga slovenske osamosvojitve, kjer so objavljeni dokumenti, ki prikazujejo, kdo je bil za osamosvojitev in kdo proti. Izdaja Bele knjige je brezplačno dostopna tudi na spletni strani Združenja VSO ali na spletni strani Demokracije. Priporočam v branje!

Namesto, da prikimavamo medijem, ki so še vedno pod vplivom komunistične nomenklature, raje vklopimo razum in zdravo pamet in začnimo razmišljati. Če bomo pasivni, bomo ostali brez države, brez domovine. Država nam ni padla z neba, za njo so se borili in dolžni smo jo ohraniti in si izboriti še tisto osvoboditev izpod jarma komunističnih ostankov.

Bodimo zgled pogumnih in ponosnih Slovencev, ki ne upogibajo svojega hrbta, ampak se za boljši jutri borijo iz dneva v dan. Za sebe in za svoje zanamce želimo boljšo, pogumnejšo Slovenijo! Kot je rekel oče naše države: »Za Slovenijo gre!«

Simona Purkat

 

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Slovenske demokratske mladine ali uredništva portala sdm.si.

 

 

Deli z ostalimi na priljubljenem družbenem omrežju
Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone