Zarečenega kruha se največ poje

Zarečenega kruha se največ poje

Zarečenega kruha se največ poje

Včeraj je potekala skupna seja vlad Madžarske in Slovenije ter srečanje predsednikov vlad obeh držav. Če odmislimo triurno zamudo in tehnične težave letal, je vse minilo kot pričakovano. Veliko stiskov rok, prijaznih nasmeškov in izjav v stilu: ‘‘Odnosi med državama so odlični, prizadevamo si, da bomo tudi v prihodnje sodelovali tako uspešno.”

To seveda ne bi bilo nič takega, če ne bi madžarski premier Viktor Orban še poleti veljal za najbolj osovraženega predsednika vlade v Evropi. Nad njim, njegovo migrantsko politiko in predvsem nad njegovim postavljanjem ograje na meji s Srbijo so se zgražali vsi evropski voditelji. Vključno s Cerarjem. Kakopak, saj Cerar je seveda zagovornik morale, etike in višjih standardov. Zapiranje meje in postavljanje ograje pred ubogimi begunci pa je seveda vse prej kot to.

A že nekaj mesecev kasneje je moral Cerar priznati svojo napako. Migrantska kriza je postala nevzdržna in edini način za ubranitev meje je postala ograja. Pardon, tehnične ovire. Požreti je moral vse izrečene kritike o Orbanu in nešteto izjav, da Slovenija ne postavlja ograje, ter da ”Postavljanje ograje ne more biti rešitev za probleme današnjega časa.” (Cerar na Strateškem Forumu Bled, Avgusta 2015).

Še več kot to, včeraj se je moral prvemu sovražniku Evrope Viktorju Orbanu celo uradno in javno zahvaliti za pomoč pri migrantski krizi. Izrečene besede so Cerarja gotovo bolele in verjamem da jih je izustil še težje kot napoved postavljanja ograje. A kot pravi star pregovor, katerega si Cerar lahko počasi nalepi na hladilnik: Zarečenega kruha se največ poje.

Maruša Gorišek

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Slovenske demokratske mladine ali uredništva portala sdm.si

Deli z ostalimi na priljubljenem družbenem omrežju
Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone