V Poljčah na Gorenjskem so se v petek, 9. novembra 1990 zbrali člani poslanskega kluba Demos, tedanji ministri in tudi ideologi koalicije Demos, ki so sprejeli za tisti čas zelo drzno odločitev: plebiscit za samostojno Slovenijo. V soboto, 11. 11. 2023, so se zbrani v Natovem centru odličnosti za gorsko bojevanje spomnili na dogodke izpred 33 let. Zbrane je nagovoril tudi podpredsednik SDM Nejc Brence.
Celoten govor objavljamo v nadaljevanju.
Spoštovani domoljubi, domoljubke, predsednik in ministri osamosvojitvene vlade, ostali gosti ter seveda vsi, ki ste se s srcem borili za samostojno in neodvisno Slovenijo. Za večne sanje slovenskega naroda, ki so bile v devetdesetih letih z vašo voljo in močjo tudi uresničene. Prav je, da se danes na obletnici tega pomembnega dogodka izpred 33 let spomnimo tudi na vse naše rojake, ki so za našo domovino dali tisto največ – svoje življenje. Slava jim!
V veliko čast mi je, da lahko danes spregovorim na obeležitvi 33. obletnice enega izmed ključnih dogodkov v času slovenskega osamosvajanja.
Pri posvetu vodstva Demosa, ki se je zgodil prav tu v Poljčah, je šlo za prelomni dogodek v slovenski zgodovini. Sprejeta je bila odločitev, da Majniška deklaracija iz leta 1989 ne bo le spisek neuresničenih želja, ampak bo postala realnost. Realnost, v katero se je slovenski narod želel zbuditi vso svojo zgodovino. Mnogi veliki Slovenci so o tem sanjali, koalicija DEMOS pa je te sanje spremenila v resničnost.
Po zaslugi ljudi, ki so se takrat zbrali na posvetu tu v Poljčah, smo prišli do edinstvene priložnosti v svoji zgodovini. Prišli smo do priložnosti, da si kot narod usodo pišemo sami. In spisali smo si jo. Mnogi narodi po svetu o tem danes le hrepenijo, zato je spomin na dogodke izpred dobrih 30 let še toliko pomembnejši. Državljani, predvsem pa mladi, ki tega obdobja nismo doživeli na svoji koži, se moramo zavedati, da lastna država ni nekaj samoumevnega. In to potrjuje tudi aktualno dogajanje v svetu. Je plod modrosti, odločenosti, zrelosti in poguma.
Sporočilo današnjega dogodka naj bo, da mora spomin na ta najsvetejši čas v slovenski zgodovini živeti. Živeti na vseh področjih. Tega spomina danes žal ne vidim drugje, kot znotraj VSO-ja in še nekaj drugih organizacij, ki se zavedajo pomena slovenske osamosvojitve in ustanovitve lastne države. Ne vidim ga v širši družbi. Ne vidim ga v šolstvu. Za primer: v osnovni šoli smo omenjali Jajce, nismo omenjali Poljč. Kakšno sporočilo to pošilja mladim? Kakšna je to država, ki svojo mladino uči o ustanavljanju socialistične federacije, zamolči pa dejstvo, da so bile v tej državi Slovencem množično kršene človekove pravice ter ne omenja dogodkov, ki so nas iz tega socialističnega pekla odpeljali?
Vsi mi, ki smo danes zbrani tukaj v Poljčah, se zavedamo, da to ni prava pot. Zavedamo se, da potrebujemo več Slovenije in manj Jugoslavije. Več demokracije in manj socializma. Žal pa dogodki, ki jih spremljamo danes kažejo, da v Sloveniji še vedno obstajajo ljudje, ki imajo moč in se z nami ne strinjajo.
Gre za skupino, ki ljudem, ki niso verjeli v projekt samostojne in neodvisne Slovenije, postavlja parke z veliko črko mehki Ć, na drugi strani pa ukinja Muzej slovenske osamosvojitve. Gre za skupino ljudi, ki pred protokolarna posestva vrača kipe morilca, ki ga svetovna javnost umešča med 10 največjih klavcev v 20. stoletju. Gre za skupino, ki na večer, ko svojci brutalno pobitih v povojnih pobojih in komunističnemu terorju prižigajo sveče ter se izpovedujejo, ukine Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Spoštovane gospe in gospodje, ta skupina se žal imenuje Vlada Republike Slovenije. Vlada nam torej skupina, ki je ideološko na strani tistih, ki so se 25. oktobra 1991 vkrcali na trajekte in zapustili našo novoustanovljeno državo. A kot vidimo, tega niso storili vsi.
K sreči pogled na današnjo polno dvorano tu v Poljčah kaže drugo sliko. Kaže nam, da nas je ogromno takšnih, ki svoje države in demokracije ne damo. Pred 33 leti se je točno v tem kraju zbrala koalicija DEMOS, ki je verjela, da si Slovenci in Slovenke zaslužimo več. Poskrbela je za to, da smo si Slovenci na plebiscitu pisali usodo sami. Da smo potrdili, da si res zaslužimo več.
Danes smo v vlogi takratne koalicije DEMOS mi. Mi smo tisti, ki trdimo, da si Slovenija zasluži več od tega, kar gledamo danes. In mi smo tisti, ki verjamemo v trajno in neodtuljivo pravico slovenskega naroda do samoodločbe. In naš plebiscit bodo vsake naslednje volitve, na katere moramo biti vedno pripravljeni. Odločitev v Poljčah ni bila nepripravljena in posledično nepremišljena. Podlaga za zrelostni izpit naroda je nastajala dolgo in je vsebovala ogromno elementov. Na nas danes je, da bomo na varovanje samostojne in neodvisne Slovenije pripravljeni tako, kot je bila koalicija DEMOS pripravljena na osamosvojitev. S skupnimi močmi nam bo uspelo, tako kot je uspelo našim osamosvojiteljem. Bog živi Slovenijo!
